[ Pobierz całość w formacie PDF ]

»No, nadaljuj,« je rekel uãitelj.
On pa molãi in vse okoli njega je tuje ozraãje; lepe
klopi in z oljnato belo barvo prepleskane stene. In tabe-
le s hro0 ãi, z raki in gosenicami, ki visijo nad svetlo-
rumenim opaÏem.
»Zdaj nadaljuj,« je spet rekel uãitelj.
A njemu je, ko da vse drvi nekam v prazno. Zakaj so
ga postavili pred vse te posmehljive oãi? Kakor da ga
140
KRES V PRISTANU
BESeDA
gledajo ob oãetu, ko oãe obrezuje podplat ob oknu, ob
katerem je zid ves prepojen z vlago.
»Nadaljuj Ïe enkrat!« je vznevoljen kriknil uãitelj.
Toda sam ni! Oãe je z njim, saj je oãe narekoval. »Ta-
ko sem jaz napisal nalogo,« je rekel oãe. In ob oãetovem
tovari0 tvu se opogumi.
»Veliki val je zagugal parnik, se vlil na krov in se po-
me0 al z dimom. Tedaj se je kakor izpodsekan zamajal
mogoãni trup, voda ga je pokrila, zagrgrala v dimniku
ko v grlu utopljenca e il piroscafo s annegò.«
Ves razred je prasnil v smeh. Buãen krohot, ko da je
dim potapljajoãega se parnika bruhnil z zadnjo silo
vodo iz dimnika.
»Il piroscafo s annegò?« je posmehljivo vpra0 al uãitelj,
ko se je razred malo pomiril.
Uãenci pa so spet glasni, ÏivÏav polni 0 olsko sobo in
Branko je ves rdeã. Niã ne misli, kateri glagol je pravilen.
V u0 esih mu zveni oãetov glas: »V slovarju poi0 ãi!«
Nato: »Jaz sem spisal nalogo!«
A nekaj sta obadva zagre0 ila, ãesar ne bo moãi popra-
viti. Nikoli veã popraviti. Ko da je on kriv, da se je par-
nik potopil in zdaj stoji pred sodniki zaradi brodoloma.
Zakaj trideset obrazov hkrati se reÏi pred njim.
e il piroscafo s annegò = in parnik se je zadu0 il.
141
KRES V PRISTANU
BESeDA
9
oãasi je drobil proti trgu, a naprej je vedel, da to pot
Pne bo 0 el k oãetu. Samogibno je hodil vzdolÏ Ka-
nala, deãki pa so zlezli v ãoln in nabadali poãene angu-
rije, ki so plavale v vodi med ãolni. Ob pravoslavni cer-
kvi je na pol potopljena avstrijska podmornica kazala
svoj z mahom pora0 ãeni hrbet. Je bila kakor ujeti kit, ki
ne more veã iz Kanala, in deãki so se z brega spu0 ãali
nanjo.
Branko je 0 el ko odrasel mimo njih. Zakaj se je vse to
zgodilo? Prej je hodil v 0 olo, da bi se uãil. Zdaj pa, kakor
da se mora vsak dan za nekaj pokoriti.
Hitro je stopil mimo trga in se ni ozrl po oãetu, dro-
bil je dalje vse do Zelenega mostu. V Prosti luki je same-
val Heluann, nizko ob morju je iz njegovega boka ena-
komerno 0 tropotala voda. Delavec je sedel na viseãem
mostiãku, kakor pajek na niti, in nogi sta mu viseli v
prazno. Z minijem je pleskal zarjaveli bok, ko da se z
novim rdeãim navdu0 enjem parnik pripravlja za dolgo
pot.
Poredna septembrska burja je zgrbanãila morsko ra-
van. A ob poãivajoãem parniku in spokojnem pristanu
142
KRES V PRISTANU
BESeDA
je zgodba o brodolomu zlobna domislica. Ali je kapitan
dolgega Heluanna star ali mlad? In zdi se mu, da je v beli
kapitanovi utici. Okroglo krmilo vrti in opazuje morje
pred sabo. Premakne vzvod in strojevodja spremeni
brzino. On nato opazuje okrogli kompas, ki niha pred
njim, ãez ãas pa nastavi daljnogled k oãem. In galeb, ki
je letel daleã na obzorju, se pribliÏa leãi kapitanovega
daljnogleda.
»Nadaljuj vendar!« je rekel uãitelj. A kako naj bo ka-
pitan, ãe se mu ves razred smeje? Ves razred in tudi uãi-
telj. In kako se bo povrnil jutri v 0 olo?
Vraãal se je vzdolÏ drugega roba Kanala. Prodajalci
angurij so kriãali in vzdigovali visoko v zrak zelene sa-
deÏe. V enega so zapiãili palico in na vrhu pritrdili pa-
pirnatega petelina. Oãe bo pospravil in nato bo popol-
dan doma. Pokazati mu bo moral pisanko. Potem bo ne-
strpno ãakal, kdaj se bo oãe umil in od0 el. In uãitelja za
klavir tudi ni veã, da bi se lahko zatekel k njemu. Kakor
v pravljicah izginjajo ljudje. In ker starega uãitelja ni veã,
zato niti k Sonji ne gre veã popoldan, da bi se vadil na
njenem klavirju.
Prej se je dvakrat na teden vzpenjal po rebri za rojan-
sko cerkvijo, sédel na vrtljivi stolãek in se uãil. Ko je
vstopila Sonja, je prenehal.
»Ali Ïe kaj zna0 ?« In se je muzala. On se je zmedel in
vstal. Tedaj je ona poloÏila prste na tipke in pela.
143
KRES V PRISTANU
BESeDA
»Ve0 , kaj je ljubezen?« je potem nagajivo vpra0 ala.
Njemu pa so gorela lica, ker je bila Sonja Ïe gospodiã-
na. A vse drugaãe kot pred novim uãiteljem so mu lica
gorela. A kakor ob brodolomu se je potopil rojanski rav- [ Pobierz całość w formacie PDF ]